Čaščenje na preži
Na širnih planjavah
se pasejo zlata teleta.
Njihovi trebuhi so mehki,
koraki neslišni in čudno lahki.
Jeziki se ob mraku svetlikajo,
kot bi lizali sonca.
Klečimo na robu ograd
in pozabljamo,
kako kamni režejo v naša kolena.
Hvaležni pobiramo iztrebke
z nežnih trav
in z njimi kurimo ognje.
Otroke rojevamo ponoči.
Na rob pašnika
jih polagamo ob zori
z venci marjetic nad očmi.
Naslonjeni drug na drugega
se v koloni gledamo v hrbte.
Naši nasmehi grulijo.
Z igro dokazujemo,
da ljubimo svoje mladiče.
Oči zapremo le takrat,
ko teleta mulijo travo.
Ušes ne zapremo nikdar.
Skrito v meni oddaja svoje signale,
kdaj dešifriram sporočila, pa je
odvisno od mojega poguma
in odločne volje.
Dokler je lastna močna volje, je vse. Hvala Svit, za odmev.
Moje ČESTITKE za prelijepo umjetničko djelo.
lp
Brez patetike ujeta kolektivna psihoza in prostovoljno suženjstvo. Pesem vrne tisto budnost, ki jo sistem poskuša zaspati – opomni nas, da moramo imeti oči odprte tudi takrat, ko vsi ostali v koloni gledajo le v hrbte pred sabo.
Otroke rojevamo ponoči, a zjutraj jih vseeno nesemo na rob in jim z marjeticami poskušamo zamegliti sliko pohlepa.
Odlična!
lpb
Zelo pronicljivo branje, Branka. Hvala za izčrpen komentar in dobro ujete registre.
Lp, Polona
Komentiranje je zaprto!