
Vračam te
nazaj k izvoru,
ki te je oblikoval.
Tvoje lase nosim
k reki in jih obredno
darujem tokovom,
ki so te prinesli k
mojemu telesu.
Tvoje kodre, roso in
prsi vračam
v svetišče dotikov
in bežnih utrinkov
vina enosti,
ki vedno izgine.
Tvoje poljube vračam
v prst, kjer jih prekrije
micelij in razgradi v
kemične elemente -
valuto dreves in trav,
ki valujejo v starodavnem
ritmu, ki premika moj
pogled in srce, da se
stopi s pokrajino
in tiho joče, ko name
lega noč.
Ko zori dan
se zavem, da si
sveta, tako kot jaz.
Nasmehnem se
in ko gledam
zeleno krošnjo
vidim najin obraz.
Jutros me preplaviše tvoji stihovi. Sjećanje daleko od patetike ulazi u svaki trenut, u svaki dah, u svaku poru. BRAVO !!!
lp
Puno hvala Mirko, raduje me.
Hvala Kamena strela. Pozdrav.
Komentiranje je zaprto!