Oblaki v očeh,

sol v laseh.

Sijaj labradorita

med zemljo in nebom.

Nemir večnih ljubezni,

razpršen v peno valov,

v koprene glasov najinih ptic.

Vonj rožmarina in vrtnic,

tista milina nemira,

ki se ne shrani med liste v knjigi,

kot zlati cvet neke pomladi

ali kot škrlaten list neke jeseni.

Zato se ji vedno znova lahko predaš:

si jo položiš pod vzglavnik,

povezneš prek vek,

ali nadaneš na zapestje

za obskurne obrede

srkanja, lomljenja, drobljenja,

brušenja, spletanja svetlob,

dokler se ne razsujejo

igrivi odleski v šepetanja zvezd.

fionapanmor