Paglavci v naju
Padam iz oblakov na kamne.
Zemlja me ne sprejme vase.
Hodim po gozdovih,
ki izraščajo iz moje kože.
Na poševne sončne žarke
obešam svoje srce.
Blagoslovljena z vetrovi,
ki so sušili tvoje lase,
gradim lastna mravljišča.
Postavljam panje nad tolmuni
migetajočih paglavcev.
Plavajo mi v ušesa, v misli, v prste,
v tvoje široke oči.
Ponoči se po meni plazi trop volkov.
Z odprtim telesom tiho obraščam lubje.
V prvem trenutku se mi je zdela pesem prezasičena z metaforami. Potem pa sem ujela njen tok - govori o času po izgubi in času preživetja - o obraščanju odprtega telesa. Tako sem jo doživela.
lp
Hvala, li. Za vsebinski komentar in ker si ji dala priložnost. :)
Polona
Komentiranje je zaprto!