izbereš si dan
za pesem
potiho mu namigneš
da je zadnja
z nasmeškom ga pobožaš po skuštranih laseh
in se mu zazreš v oči
tako lepe od ljubezni
podariš mu poljub
mehkejši od svile
telo volnejše od oblakov
s katerim se poigra kot veter pomladi
nato
greš
zaloputneš vrata
stečeš po stopnicah
in se ustaviš šele
na klopi v parku
zazvoni ti telefon
pa ga ugasneš
sedeš in čakaš
da priteče za tabo
reka val orkan
pa ga ni
čakaš
dokler ne ugasne nebo nad tabo
pekel pod tabo
potem greš
in se ne vrneš
čeprav te trga
po koščkih
ponos
Na koncu izberemo sami pot, kaj pa nas do točke odločitve pripelje, pa je le malokdaj v naših rokah. Pesem, ki nosi globine iz katerih je mogoč le še odmev, s katerim se moramo ponovno sami soočiti. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Izbiramo, smo izbrani ... napišemo pesem ;)
Hvala Jošt
Komentiranje je zaprto!
