Sito
Čas je sito,
napeto med dva molka.
Skozi luknjice kapljajo dnevi,
počasi in brez odmeva.
Nekateri obvisijo v očesu mreže,
še brez teže.
Drugi zdrsijo mimo,
še preden se ubesedijo.
Pod sitom ne raste
kupček praznine,
temveč prah,
ki ga veter ne odnese.
V ustecih hladne kovine
ostane eno zrno,
težje od spomina.
Morda prav skozenj
neskončnost vsakokrat
sproti zaniha
v nov dih.
Pesem deluje kot nekakšen sitotisk naših življenj. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
