V tvojem stisku z dlanmi

se prebujajo utrinki,

ki so spali v globini

pozabljenih spominov.

Nisva več le snov,

zavetišče pred vetrom,

temveč sva lačna besed,

ki se v najinih ustih

premetavajo kot sadeži,

ki so sladki, ko jih ugrizneva.

Čutim, kako se v nama

raztaplja brezgrešnost,

ko se tvoji prsti

sprehajajo po mojem telesu,

da v tej tišini

vzdihujeva kot stara pesem,

ki jo ne znava zapeti,

a se še vedno rojeva v najinem dihu.

Nahajava se v trenutku,

ko se jesensko listje

predaja mrzli zemlji,

samo zato,

da bi naju grela

nežna toplina, ki ostaja nepozabna.

Žiga Lev