Gledam jo.

Morda so jo zaščitili,

Morda se skozi njo

počasi polega moj oblak.

Telesa lačna teles

se kot mravlje približujejo

in oddaljujejo z mislijo,

kdo bo prej.

Pločnik je le ena od možnosti,

kako pohoditi drugo stran.

*

Rekli so mi,

da nisem zajokala.

Le zakaj bi.

Žarek se je prebil

skozi krvave prste.

Besede so kot dolg

sluzast jezik.

Plazijo se po umazanih tleh

in umikajo čistilcu,

ki z glavo kot lopata

zbira odpadle glasove.

*

Ne smej se,

slavljenka

brez zoba.

Na ustnicah

je najlepša zadrga.

Strah se je preoblekel

v domačo nošo

z dolgimi rokavi,

iz katerih namesto rok

molijo tresoče oči

ukrivljenih palic.

*

V zraku

se vrtijo

bleščavi predmeti.

Padajo k nogam

in kažejo prazen obraz.

Nad gnezdom leti

tiha in mirna ptica,

s slamico v kljunu,

ki ga nikoli ne odpre,

da ne bi izgubila

svoje pesmi.

*

Sem slika

v ozadju,

brez filtra

za portret

neopaznega kipa.

Zasopla pomlad se zgrinja

na nemirno prst

kot preklan kažipot,

ki kaže v napačno smer,

brez zemljevida

za vrnitev.

*

Kot nevedna

nevesta

se prestopam

po stopnicah

V najtanjši ulici nekega kraja

tuli veter

in teče za sapo stoterih senc,

da bi ukradel eno,

ki bo samo njegova

do zahoda preglasne luči.

*

Moje knjige

so le papir

za podžiganje ognja,

brez topline

in zavetja.

Plešoči regrat

nastavlja svoj cvet

kot dežnik

nad roso obljub,

ki padajo

v krilo bele žene.

Vesna Šare