Tečem
Vonj borov zleplja pot in korake.
Okna se odpirajo vame.
Sloniš na okenski polici
in gledaš,
od kod se luščijo moje besede.
Na jezik ti polagam maline.
Moj jezik je razpokana zemlja.
Tečem, ko je veter in ko ga ni.
Včasih najdem vodnjak.
Globoko v njem
leživa na vodni gladini.
Gledava čolne visoko nad bori.
Otroka sva in suha lista.
Utrip najinih vek
je pesem.
Ovako demonstrirana aroma poezije nudi onu ljepotu i bogatstvo duha koje nije samo izdašno, nego doslovno FASCINANTNO! Čestitke za ovo djelo!
lpm
Sedi pet
oziroma pedeset z zlato medaljo parnasa okrog vratu.
ॐ śānti śānti शान्तिः
Komentiranje je zaprto!
