Na policah tihih kraljuje nemi zbor,
kjer prah ne seže do strani modrosti;
vsak list je svet, razpet čez čas in dvor,
vsak stavek luč, ki v duši ne ugasne.

Kdor črk se je nekoč ponižno učil,
odprl vrata je v tisočere dni;
brez meča cesarstva je osvojil,
brez ladij plul prek daljnih je obal.

V hipu premeri morja in višave,
z junaki pade, z modrimi vstane;
iz tujih usod si kuje lastne prave.

Če knjigo nosi človek v srčnem hramu,
je širši svet od tistega, ki ga pozna,
saj v listih večnost tiho dom ima.

Tomaž Jevšenak