
Na poti daleč od mojega doma
si v skromnem vrtu zadišala
v šopu si nastavljala cvetje
soncu, čebelam in mojim rokam
nekaj stebelc sem si dovolil utrgati
in jih položil v svojo torbo
da bi se oblačila navzela tvojega vonja
me mirno tolažila z mislijo
da bom kmalu objel svoje domače
in boš v objemu še njim zadišala
zdaj znova odhajam na pot
ko odprem torbo mi tvoj vonj zleze v nos
spomniš me
da spet odhajam
morda na koncu:
Spomniš me, da spet odhajam (namesto: in me znova spomniš na moj odhod)?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!