20260616
Micelij zanemarjanja
najeda mrtvo in živo
v postopkih vračanja.
Grobovi brez etiket
se prekalijo v oklepe
spominov,
dišečih po pinijah,
lovorju in rožmarinu.
Oči te iščejo
med mimoidočimi tujci,
srce te kliče
iz valov.
V ustih
slan okus preteklosti,
ki jo na obzorje dvigajo
hrbtne plavuti delfinov.
Kot metulj,
ki gleda zvezdo.
Kot galeb,
ki vrešči za svežo ribo.
Da odpneš plašč noči,
pod katerim nosiš
dan.
Nikad zasićen ljepotom poezije i ovaj put uživam. Opet se sjetim nepoznatog autora i poznate konstatacije da je poezija najuzvišenija umjetnost koju srce ljudsko može stvoriti.
lpm
Hvala za komentar, Mirko, meni osebno pa se zdi najvišja oblika umetnosti matematika.
Fi
Čestitke Manja za izpoved, ki kar naprej pripoveduje, ponoči in podnevi.
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!