O, moje mesto,

bilo si prelepo,

ko se ozrem

po spominu nazaj,

takrat ko imelo

ti si še dušo,

takrat bilo tukaj,

kot mali si raj.

Bilo si preprosto

a zelo urejeno,

drevoredi in parki

so te krasili,

ko so kostanji

povsod zacveteli,

omamno dišeči

so v senco vabili.

Po kmečkem življenju

povsod je dišalo,

a tudi 'gosposki'

si imelo predel,

trgovin'ce, gostilne,

višji sloj, obrtnike ...

naš meščan je bil vedno, 

ponosen, vesel.

Danes se zdi mi,

da nimaš več duše,

ni pravega jedra,

ne pravih ljudi,

kot po vseh mestih

po naši deželi,

ti lice slovensko

počasi bledi.

tolminka