Potrebujem vršo

lesenih minotavrov,

vesoljsko ladjo s pernato kačo,

neprehoden tropski  gozd, 

tri zlate sfinge, 

velikanovo roko,

izvir ledene vode, da pogasi,

sveto jezo, ko me prežame, 

čopič, papir,

poezijo, fantazijo,

modrino,

eno tono modrine

in tako glasen smeh,

da polomi vse kelihe prepolne 

čistunske deviškosti.

Sinovi so zmeraj nedolžni,

ženske vselej krive. 

Potrebujem tudi starodavno 

kamnito mizo,

z zarezo na sredini,

v kateri se ob vsakem dežju nabere voda.

Ko posije sonce pod pravim kotom, 

se na njej zariše odsev neba. 

Rabim ta pranger 

okrogli, 

da lahko na njem 

nevidnemu Bogu

žrtvujem vse svoje potrebe.

Ajdovakasa