Avion riše belo sled, da ptice ne zgrešijo neba,
blato postane grad, kjer kraljujejo bose noge.
Cekar v babičinih rokah prinese poletje,
čokolada izbriše skoraj vse krivice.
Dlan verjame, da lahko objame ves svet,
enka v šoli pa pomeni le, da bo jutri bolje.

Fotografija ohranja dedka mladega,
glas za mizo se spreminja v spomin,
hiša posluša, kako odmevajo prazne sobe.
Ime je le vrstica s številko v registru,
jutri načrtuje več, kot bo izpolnjeno,
kruh diši enako, lačnih pa je vedno več.

Ljubezen preživi le, če zna odpuščati,
molk govori glasneje od besed.
Noč ne razlikuje med beguncem in kraljem.
Okna se zapirajo pred tujimi pogledi,
pot prekinjajo meje, ki jih riše strah,
rane pa postajajo dediščina.

Sence sovraštva so prerasle drevesa,
šepet izgublja bitke s sirenami.
Tišina šteje tiste, ki se ne vrnejo,
upanje vztrajno klije skozi razpoke.
Vojna znova obljublja, da bo zadnja,
zvezde pa razkrivajo ruševine.

Življenje še vedno riše bele sledi.
A ptice jih nikoli niso potrebovale.

modricvet