Vedno vse odlašam,

kot da se dnevi vrtijo brez mene,

kot da me čas potrpežljivo čaka

pred vrati, ki jih ne odprem.

Opazujem, kako misli

drsijo v tišini dneva,

jaz pa jih pustim,

da se razblinijo

kot sledi po deževnem vremenu.

Vedno vse odlašam,

 besede, ki bi jih moral izreči,

ostanejo v meni,

neizgovorjene,

kot napol izrečena misel,

ki se boji lastnega glasu.

Včasih se vprašam,

ali je to strah

ali le navada,

da stojim na mestu

medtem ko mi dnevi uhajajo.

A nekje v tej tišini

začutim rahlo premikanje -

nekaj drobnega,

nekaj, kar bi lahko postalo pot,

če bi enkrat zbral pogum

in stopil naprej brez vračanja nazaj.

Žiga Lev