Tam,,

kjer se beton dotika megle,

sva obstala

kot dva tiha stebra.

Tvoje roke

so ležale na mojih ramenih

kot breme,

kot da bi me hotela potisniti vase,

zadržati

pred prvim pihljajem vetra.

Ta objem

ni poznal vrnitve.

Nosil je težo

vseh neizrečenih besed,

vseh premolkov,

ki so se zagozdili med nama.

Čutil sem,

kako ti bije srce.

V tem zadnjem stisku,

težkem kot svinec,

nisem te želel

poljubiti ob slovesu.

Želel sem,

da ne ostanejo sledi,

 toplote tvojega telesa

na mojem telesu,

vonj tvojih las,

pomešan z jesenskim zrakom,

 tišina,

ki nama je končno dovolila,

da odideva

vsak na svojo življensko pot.

Žiga Lev