Drobiš me na delce,

deformirane črepinje,

katere ne najdejo prvotne lege.

Postavil si me na najbolj razgledno mesto dvorane.

Ker se na meni vse vidi.

Postajam umetnina svojega časa in prostora.

Sem tvoja muza,

ki presega meje,

kot vročina, 

zaradi katere goriš.

In ona je led,

dokler ne pridem mimo,

a šele ko me dobre roke sestavijo.

Tina Pegan