Zunaj dežuje že tri dni,
miška lačna na polje hiti,
kaj naj obuje, v mislih kriči?

Za omaro so škornji skriti.
Niso njeni, to dobro ve,
a drugih čevljev nikjer najti ni.

Obuje škornja, ogromna sta oba,
v vsakem bi lahko zaplavala.
Po prstih stopi čez hišni prag,
neroden je njen prvi korak.

Čof in pljusk po lužah skače,
voda v škornjih zmoči hlače.
Lačni miški se pa le smeji,
na polju nabrala je zrnja za tri dni.

Ko se vrnila je domov,
iz škornjev zlila je povodenj.
Škornji veliki res niso bili šala,
a miška vendarle ni lačna ostala.

Tomaž Jevšenak