Pospešeno dani se dan za dnem, 

minljive ure seštevajo v novo se vsoto.

Duša hrepeni po preprostem,

srce hlasta za svobodo,

a poletje predolgo nazaj je že pošlo.

Nikoli več istega jutra, nikoli več nedolžnega pogleda, nič več ne kot nekoč je bilo.

Sreča hlapec je življenju, 

ta na hrbet se ji naslanja. 

Hlapčevska je moč vprašljiva.

Prehitro uvidi oko turobno resničnost minljivosti.

Otrok nič več ni otrok,

iz dekletca postala je žena mlada.

Njen odraz v množici ni ona,

njen dih je pritajen, a stabilen.

Včasih izda ga samospraševanje o tem kdo sploh je ona sama.

Njen svet je uvenel,

izgubil je barvitost.

Pralni stroj časa vzel mu je dih.

Veliko lukenj v srcu bridka žalost ji je zadala.

Zdaj je njena bit ponošena cunja, ki čaka na menjavo.

Upanje o dobrem nadomestila je otopelost in tako mladost ujela se je v okove kapitalizma.

Starost daje ji modrost, modrost pa iluzijo o spremembi na bolje.

Novi čas, nove želje, nova ona; zgolj fantazija?

Pih poletnega vetriča sadi drobne kalčke upanja.

Bela grlica razpira krila nad njo.

Njen ženski dih globok je.

Glas je močnejši, dnevi so bolj jasni, a bledi nič manj kakor prej.

Ljubljanska meglica se izpira in ona čuti krhanje kamenja melanholije.

A pot dolga je in naporna� ...

Pisem iz srca