postana rebra
živim od postanega zraka
in slabih navad
rjuhe dišijo po starih nočeh
in še starejših izgovorih
vsaka senca je videti znana,
kot nekaj,
kar sem si želel
in pokvaril
korito je polno,
pepelnik je poln,
tišina je polna
poželenje še naprej praska
po stenah sobe
ne ljubezen,
nikoli ljubezen
samo tisti nemirni srbež,
ta lakota z umazanimi nohti,
ta potreba,
da se nečesa dotaknem
in to spremenim v obžalovanje
jutro prej ali slej pride
sivo,
neganjeno,
in me najde natanko tam,
kjer sem se zapustil
odličen zaključek. LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
