V razredu sedijo učenci,
tiho kot prestrašene miške.
Test se piše za dobre ocene,
a v zadnji vrsti se pesmica sliši.

Nemirno postane v razredu,
učiteljica nič ne vidi – a sliši.
Kot da bi nekdo z zaprtimi usti
skozi zobe pel melodijo.

Tako lepo, poskočno, vsem znano ta hip,
uspešnico z radia, ali evrovizije,
a nihče ne razume teh čudnih vrstic.

Ozre se levo, ozre se desno,
pogleda še pod klopi,
potem pa se nasmehne potiho –
krivci so zobki sami.

Med pisanjem so od navdušenja
začeli kar prepevati vsi,
zato je iz zadnje vrste
odmeval zobati hit dneva.

Ko je test končno končan,
je pesem utihnila v hipu,
učenci pa so se smejali,
da skoraj zaplesali bi v ritmu.

Tomaž Jevšenak