Glas se ji je lomil. Že pri prvih stavkih se ji je zataknilo. Besede so druga za drugo ugašale v zraku, še preden so dosegle zadnje vrste. Nekajkrat je skoraj obstala. V šolski telovadnici se je razlegla tista posebna tišina, ki ne posluša več besed, ampak zadrego.

V množici učencev sem sedela skoraj skrita. Sošolka je na odru brala namesto mene. Učiteljica v prvi vrsti se je obrnila in za hip obstala na mojem obrazu. Vročina mi je planila v lica. Pod sramom je bilo nekaj težjega, čemur takrat še nisem znala dati imena. Kot bi me moj molk osvetlil pred vsemi.

"Želim, da prebereš Skodelico kave," mi je rekla nekaj tednov prej. "Na prireditvi za Cankarjevo bralno značko bodo književniki in ti si že večkrat nastopala." Pokimala sem, potem pa odklonila. Rekla sem, da zaradi treme. Učiteljica me je začudeno pogledala, kot da išče pravi pomen v mojih besedah. Črtica mi ni bila všeč. Toda tega si nisem upala izreči. Verjela sem, da se o Ivanu Cankarju ne dvomi, da njegovo ime stoji nekje previsoko za otroški ugovor.

Tisti pogled je ostal z menoj. Ne kot očitek, bolj kot senca. Od takrat sem redko odklonila nalogo, za katero sem verjela, da bi jo zmogla bolje od drugih. Kot da sem vedno znova odgovarjala na vprašanje, ki mi ga učiteljica sploh ni postavila.

Šele mnogo let pozneje sem ponovno odprla Skodelico kave. Brez občinstva, brez učiteljice, brez strahu pred velikimi imeni. Listi so zašumeli v tišini sobe kakor pozni pogovor z nekom, ki mu nekoč nisi znal prisluhniti. Brala sem počasi in med vrsticami našla nekaj, česar kot deklica nisem razumela: da nas včasih najbolj zaznamujejo besede, ki jih ne izrečem.

stara črtica
med vrsticami še čaka
moj zamolkli ne

nemesis