(NE)KONČNOST
Pozaba je prerasla vse spomine,
bršljan prekril propadajoče stene,
s cvetovi modrimi v praznino rine,
razbiti vrči, sklede so glinene.
A stari kamni nočejo se vdati,
molčeči so vojaki brez orožja;
čeprav ne kliče spet nestrpno mati
in miza težka kip je brez podnožja.
Sprhnele bele rjuhe - njena dota;
nihče ne vrača okajen se z lova,
počrnjen križ ne žuga več iz kota,
Le streha se sesuva vedno znova.
Globoka v steni časa je zajeda;
tišina bela rada tam poseda.
Kako lep sonet. Lepo besedišče.
Me zmoti je siva miška - kot da je tam le zaradi rime?
lpi
V bistvu je bila hiška zaradi miške - ko sem šnofala po razpadajoči hiši. sem skoraj pohodila majhno, res majhno miško.
Gotovo bi pomanjševalnice še koga zmotile, in bi pomislil, da miška nima zveze s hiško, zato sem spremenila.
Hvala za podrobno branje in upam, da si kje v senci, pozdrave Nada
prav res čestitke za uspel sonet, kot berem, tudi k tebi prihajajo vse bolj pogosto :)
Seveda sem kar doma v precej topli senci.
Lep dan in vse dobro
Irena
Čestitke k sonetu in hvala, Irena, za tvoje dragoceno branje,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
