Mama kliče:
»Vstani, vstani!
Jutro je,
v šolo se mudi!«

Jaz pa zeham,
si oči pomanem,
v mehko posteljo
še malo se zavijem.

AH, zamudil bom!

In hitro vstanem,
hlače si nadenem,
ko počepnem malo niže –
»Pok!« zaslišim.

Gumb od hlač
odleti po svoje,
skoči s tal
in se skrije med igrače moje.

Kaj zdaj?
Nikjer ne najdem ga,
mama je že v službi,
sam po sobi tavam.

Tedaj izpod medvedka
nekaj se zalesketa,
poredni gumb se smeje:
»Tu sem! Našel si me, ha-ha-ha!«

Hitro ga poberem,
v žep ga spravim ves vesel,
po pouku ga prišijem,
da na hlačah bo spet sedel.

Tomaž Jevšenak