Takrat tiho stopim skozi vrata

in se skozi poletno razkošje trav

napotim proti robu.

Jata vran bo vzplahutala v nemiru

in zvezde se bodo po nagnjenem nebu

skotalile na mojo stran.

S sebe bom luščila čase,

da jih odložim ob zadovoljne otroke.

Vse male smrti bom iz svojega naročja 

spuščala na mehka tla.

Pile bodo mesečino in gledale vame,

prazne in tihe,

da me bo bolelo, 

da me ne boli.

Na robu bo nič in bo veter.

V obraz mi bo rjul vse besede,

ki jih nočem izgovoriti.

Solze bodo vznikale iz zemlje

in mi tekle v oči.

Takrat bom spet ženska,

moje čelo se bo dotikalo neba.

V temi bom našla tvoj vonj.

Nato bom v culo nabrala vse smrti

in se vrnila domov.

Polona C. Pegan