Gospoda Ž
je v sanjah grizla vest.

Slab človek si,
mu je šepetala,
ljudi pošiljaš v nespodobne kraje,
trpaš jih v predale,
ločuješ po barvah in oblikah
in ko ti gredo na živce,
jim z nasmehom pokažeš zobe,
namesto, da bi jih pozdravil.

Obrnil se je na bok.

In ne samo to,
zahvališ se jim za neprijaznost
ter jim poveš,
da je zaradi njih svet lepši.

Takrat je padel s postelje
in to tako nerodno,
da se je v njem nekaj prelomilo.
Vstal je s precejšnjo bolečino
in mukoma odšepal na balkon.

Videvši sosedo zalivati buhenvilijo
ga je preplavila mešanica nejevolje in krivde,
ki jo je nemudoma ubesedil:
"Rozalija, zdiš se mi uvela.

Ti prinesem kozarec vode?"

botermesec