Kako bi ljubil veliko drevo,
če bi na njem ptica žvrgolela
in bi v vetru krošnja tihe pesmi pela.

Kako bi ljubil njene korenine,
če bi bilo drevo ženska v razcvetu,
čudovito bitje, ki podpira življenje,
z vejami daruje senco v izobilju,
s plodovi nasiti moje življenje.

A jaz ljubim tudi srce tega čudovitega bitja,
ki mi daje zatočišče v nevihti.

Ljubim drevo in ga ščitim pred vetrom
in mrazom ter pred strupenimi bitji.

Tomaž Jevšenak