Mojstrstvo človeštva
je skrito v pekočem
hrepenenju po razbijanju
atomov, kvarkov in lobanj,

po razpiranju galaksij
življenja in vivisekciji
za nov katalog obstajanja.

Vse to minimaxi
v uglajeni oddaljenosti
stran od tal in sebe,
krikov in raztrganin,
daleč od krvi in mesa.

Zgolj v vse manjšem

in nerazpoznavnem,
samo da ne moremo okušati
s prostim očesom, zatipati
z ušesi in pobožati z jezikom.

Ne, to naj naredijo aparati
in mehanika sveta,
le tako lahko ubežimo

neizpodbitnemu -

smo klavci življenja in

mojstri seciranja -

ostalo so zgolj skice možnega,

te se pred našimi mesarskimi
škornji skrivajo v
črne luknje - tvoj drget zato ni
alogičnost in iracionalnost -

je uzrtje mašine iz katere
med njenimi ležaji polzijo kostni
mozeg, kri in mrtvo tkivo

medtem, ko zlivamo beton

skozi špranje civilizacije po pragozdovih in
prepuščamo kladivom kapitala

tisto malo še preostalega sveta,
da ga sploščijo v kovnicah metropolisov.

En Ris