Privid
Tam v steni
zalezujem privid
samega sebe in sledim
tvoji senci, ki skače
čez prepadne previse.
Vodi me v neznano kjer
znova najdem čudne
živali, opojne zeli in
nebesne fantazije
infrardečih ostenj.
Nato umrem.
Moje telo pade v brezno
in senca dobi krila
ter poleti v višave.
Iz višine gledam
objeti telesi in topel drget
objema najini duši.
Veoma zanimljivo. I spretno. Lako se potone u privid smrti...
lpm
Komentiranje je zaprto!