Danes dežuje,
si rečeš.
Medtem, ko te iz ogledala pogleduje dvoje oči,
en nos in usta trde ravnine,
oblečeš najlonke
in krilce z razporkom.
Z žepki
v katere se pogreznejo roke.
Valujoče se
vtakneš v ošiljene petke.
Nekoga boš prebodla,
ko boš šla preko odmeva,
s par centimetri podaljška.
Čez tanek rob stekla.
Da zadišiš po svoje.
Da, tako se piše POEZIJA !
Hvala !
Okreni se, utišaj štikle i korake da čuješ moj pozdrav...
Komentiranje je zaprto!