Luči daljave stopajo vse bližje,
prebujajo neznani me glasovi,
odnašajo skrivnostni me tokovi,
obok neba se spušča vedno nižje.

Razumem govorico morja, zemlje
in ptice mi posojajo peruti
in časi niso dobri in ne kruti;
nihče ničesar več ne daje, jemlje.

Zaplešem mirna v polje žita z maki
spreminjam se v rdečo, ljubo rožo,
tam kača prelevi se v mojo kožo,
tam prst se hrani z mojimi koraki.

Nevidno nitje se naprej bo tkalo,
nevidno bo zastiralo obalo.

nada pecavar