V meni je deklica; učijo jo, da mora verjeti, v moškem svetu.
A njene oči merijo nebo po svoje – ne po zapovedi v moškem svetu.
Pravijo: »Resnica je dana, ne sprašuj, ne išči drugih poti.«
Toda vprašanja rastejo kakor trava po razpoki v moškem svetu.
Na pergamentih so imena očetov, prerokov, sodnikov in kraljev,
komaj šepet ženskih glasov se ohrani med zidovi v moškem svetu.

Kadar sklene dlani, ne ve, ali moli ali se brani pred tišino;
v prsih ji bijeta dve srci, oba ujetnika v moškem svetu.
Eno bi pokleknilo pred skrivnostjo, da bi našlo mir in pripadnost,
drugo zahteva dokaz za dokazom, kakor priča v moškem svetu.
Če reče »dvomim«, jo spremlja senca krivde kakor večerni zvon;
če reče »verjamem«, izgubi del svojega glasu v moškem svetu.

Zato hodi po ozkem robu med vero in lastnim pogledom na svet,
in vsaka njena stopinja zveni kot upor in prošnja v moškem svetu.
Naj bo nekoč mogoče verovati brez uklona in brez zanikanja sebe;
to si želi deklica, ki odrašča in išče svoj prostor v moškem svetu.
Ona ve: največji dvoboj ni med vero in nevero, temveč med molkom
in pravico, da izrečeš svoje vprašanje na glas – tudi v moškem svetu.

Tomaž Jevšenak