v sebi nisem nikdar zapustil vasi

čeprav je ni več na zemljevidu

in je ura poznega dopoldneva

že zdavnaj neka druga

nihče mi ni prišepnil

z roba gozda te gleda

rjavooka

niti nisem slišal rožnega venca babice

ki ga je spletala v potok

neumorno 

samodejno

bil sem otrok

ostal sem to

zamaknjen

kot ura z napačnimi kazalci

nikdar več

nisem občutil tolikšne ljubezni

toliko večje od mene

nehotene

neiskane

sreče odprtega neba

poslej so vse modrine

iz ene same izpeljane

in v zadregi govorim

to so tisočletja leta nič

kot bi te poskušal pozabiti

sem iskal imena in fraze

poskušal teči z drugimi

iskal to v času

zaman

bilo bi lahko

poglej si ta film

preberi to knjigo

in tisto dekle

ah to dekle

tako pa

noč je

gromovnik se oglaša

le kazalci moje ure

so obstali

za zmeraj

zamaknjeni

miko