Na poti v službo
Bilo je sivo jutro,
on pa znova na poti v službo.
Iste ulice,
ista pekarna s krofi,
enakih deset minut.
Ni ga skrbel kup neprebranih sporočil.
Dež mu je namreč močil čevlje in bal se je,
da bi stopil v lužo in si umazal nove,
čisto bele nogavice,
tako kot se je s črtami bal umazati misli.
Ni namreč prenesel,
da bi pohodil fugo,
zato je vedno stopal po sredini ploščic,
hvala bogu so tu dovolj velike in pravilnih oblik,
da so koraki skoraj podzavestni...
Vsaka druga,
ena, dva, ena, dva ...
Ne kot v tistem kraju,
kjer so tlakovci majhni in pisani
in so od njega zahtevali veliko zbranosti,
ki je iz nasmeškov mimoidočih ni bilo zaznati.
"Pa kaj,"
si je ponavljal,
"jaz sem svoboden in stopam tako,
kot jaz hočem!"
Pesem me je prav fascinirala, ampak se mi zdi, da je zadnji del zelo medel - od tu naprej:
... ki je iz nasmeškov mimoidočih ni bilo zaznati.
"Pa kaj,"
si je rekel,
"naj oni hodijo vsepoprek,
jaz bom stopal po svoje in se igral...
da plešem v dežju!"
Vsebina me ne prepriča, še manj uporaba samogovora, ker nista na nivoju, ki je visoko zastavljen v pesmi pred tem delom. Po mojem poznavanju "take" osebe po navadi ne oblikuje(mo) stavkov, kot je: "Pa kaj", ker to niti ni igra.
No, ne vem sicer, če sem pesem prav razumel.
Milan Ž. - Jošt Š.
Pozdravljen!
Hvala za iskrenost.
Konec res ni bil ravno v duhu predhodnega besedila. Malce sem podlegel pozitivizmu. Sedaj sem ga nekoliko predrugačil in navidezno kljubovalnost zlil bolečino realnosti. Samogovor sem ohranil.
Lp, Matjaž
Ah, jaz pa sem razumel, kot da gre za kompulzivno vedenje.
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!