Na drevesu sedi slonček
in toči debele solze
ter neutolažljivo joka.

Mama ga poizkuša pomiriti:

»Ne jokaj, moj sin,
ne meni se za zlobne sošolce.

Ti moj si puhast slon
iz starodavnega rodu,
ki je še pred dinozavri
okoli po naravi tacal
in svoj čudoviti, puhasti
kožušček krtačil.

Ti nisi debel kot balon,
si puhast in zato zelo
lahek puhast slon.

Kaj misliš, da bi ti lagala?
Saj vidiš, da sem te že od nekdaj
na vrvico k sebi privezala.

Tako lahko vedno, kadar želiva,
v vetru zajadrava in sva igriva,
na nebu se z drugimi
oblaki igrava.«

Tudi očka nama pravi,
da sva njegova najlepša oblaka,
puhasta in igriva,
in to ni prav nobena napaka.«

Tomaž Jevšenak