Na peronu številka 2
Ko je gledala za vlakom,
je bilo njeno desno oko malo pomaknjeno navzven.
V levem se je zrcalil odhajajoči vagon.
v desnem pa oblak, kolovoz in rumena polja ogrščice.
Ni vedel,
ali jo ljubi zato,
ali ker si je, ko se je bala,
grizla spodnjo ustnico.
Rad bi ji rekel,
da bo vse v redu.
Jo objel v parku pod rosečim tulipanovcem.
Prišel iz službe in jo videl z rožo v laseh.
Pisal trapaste besede po njenem hrbtu.
Igral orglice v senci njenih nasadov.
Hodil po tistem kolovozu desnega očesa,
vanjo,
dokler ga ne prekrije mehka tišina veke.
Veoma vrijedna poezija. Hvala za užitak!
Zdi se, da se pesem gradi kar sama, pa vendar se na koncu začuti, kako se zatrese pišoča roka. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
