Kot da bi bil svet čakal

samo na ta dotik ...

Zaprem knjigo

in obstanem v kuhinji:

ura tiktaka,

korito diši po detergentu,
plastičen kozarec na pultu

je napolnjen z mlačno vodo.

Kako svetle so besede tam,

kako polne obljub;

ob njih se srce širi,

krvavi in se smeji hkrati.

Pričakovanja kipijo.

Tu pa je zrak gost od navade,

pogledi so utrujeni,

ljubezni se ne izgovarjajo,

ampak tiho porumenijo,

kot listek, pozabljen na vratih hladilnika.

V meni se bijeta svetova:

eden se blešči, drugi bledi.

In ko zvečer spet odprem roman,

si priznam –

tam sem živa,

tukaj pa le šepam skozi dneve,

kot bi krožila po sobi brez oken.

modricvet