Muca hišna miško je lovila,
po podstrešju prav potiho je hodila,
ker pa miško je lovila, sovo je zmotila,
iz spanca trdnega jo je zbudila.

Potem pa po podstrešju sova muco je lovila,
ta pa miški po stopnicah v hišo je sledila,
miška pod blazine puha se je skrila,
muca brž na zgornjo vrečo je skočila.

S krempeljci se v tkanino je zarila
in potem naenkrat, kot da bi darilo nam odvila,
blazina počila je in iz nje ves puh je izpustila,
kakor sneg pozimi celo sobo v belo je pokrila.

Ko zagledala je sova sobo v belo odeta,
obstala je začudena, vsa zmedena in vneta,
muca, miška, puh in perje –zmešnjava, prava ruleta,
kot da sredi zime hiša bila bi zasnežena in ujeta.

Miška pa iz kupa puha nos pomolila je počasi,
ko videla je, da nihče več zanjo se ne zmeni,
smuknila je k shrambi, kjer je bilo drobtin obilo,
muco pa je puh v snežno muco spremenilo.

Sova z vrha omare gledala je kaos,
pa pozabila je na jezo, ki jo vodil je v nočni spor,
vse tri na koncu so se umirile in minil je naš vihar,
puh pa je po sobi še dolgo plesal kakor snežni čar.

Tomaž Jevšenak