Gora piše pesem mojo,

mi jo nežno šepeta.

Tu bom pustil dušo svojo,

naj z vetrom plešeta.

Naj hodi sama po poteh,

naj čuti drobne kaplje v laseh.

Naj jo meglice s sabo poneso

nad zeleno dolino, nad nemirno vodo.

Iskala bo še srečo, mir v ljudeh,

gledala za dobroto, četudi v smeteh.

Zagrmeli bodo oblaki: »Ni prepozno še!«

Zvezde bodo djale: »Ne obupaj, ne.«

Takrat se bo spustila, ko svet bo zopet prav,

takrat, ko krajec lune še rahlo bo krvav.

Na Gori zdaj prebiva, kjer našla je svoj mir,

tam gori, kjer lepote sladek je izvir.

Rok Leš