Dolga leta sem verjela,
da modrost pride v posebnem trenutku.

Nekega jutra.
Po veliki izgubi.
Ob razkritju skrivnosti, ki jih življenje tako skrbno skriva.

Zato sem čakala.
Predolgo.

Na dan,
ko bom vedela dovolj.
Ko bo strah izgubil moč.
Ko bodo ljudje, odhodi, molki
in lastne napake končno dobili smisel.

Poznega septembra
sem obiskala hišo ob reki.

Okna je prekrival prah.
Vrt so zavzele koprive.
Med razpokanimi kamni so cvetele
drobne modre cvetlice,
ravnodušne do časa.

Hiša ni bila lepa.

Bila je resnična.

Na stenah sledovi dežja.
V lesu veter.
V vsakem kotičku zime in poletja,
leta vztrajanja,
leta poslavljanja.

Takrat me je zadela preprosta misel:

ljudje smo hiše.

Radi kažemo sveže prepleskane stene.
Razpoke skrivamo.

A prav skozi razpoke
najlažje vstopi svetloba.

Sedela sem ob reki.

Tekla je mirno.
Vztrajno.
Brez dvomov.

Gladina se je lomila ob kamnih.
Nobenega ni premaknila.
Nobenemu se ni uklonila.

Našla je pot.

Prvič po dolgem času
nisem iskala odgovorov.

Dojela sem nekaj večjega.

Življenje ni uganka.
Ni vrh gore,
kjer čaka končna resnica.

Življenje je reka.

Včasih bistra.
Včasih kalna.
Včasih divja.

Modrost ne pomeni življenja brez ovir.

Pomeni gibanje kljub njim.

Ko sem odhajala,
je večerno sonce pozlatilo hišo
in vodo pod njo.

Za hip je vse delovalo veličastno.

Ne zaradi popolnosti.

Zaradi resničnosti.

Zaradi skladnosti s samim seboj.

Morda je zrelost prav to:

prenehati zahtevati popolnost.
Prenehati čakati na idealen trenutek.

Videti lepoto v nepopolnem.
V krhkem.
V minljivem.

In reči življenju da,
takšnemu, kakršno je.

Dinzli