Stojiš na okrušku dvojine
glineni vojščak smejočih se oči.
Preplet senc pod tvojimi stopali čaka,
da se sonce premakne.
Potonila bi v ozare tvoje kože,
se dotaknila zemlje,
iz katere raste hrast s tvojim imenom.
Glasovi ptic
kot grobovi
ležijo
med belim kamenjem najine dežele.
Ponoči sanjam dež.
V daljavi se kopičijo roji neslišnih mušic,
nebo pripira ustnice.
Molčim navzen in navznoter.
Kar prihaja,
ne bo našlo prostora
za odmev.
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
