Maček Muri v parku poseda,
dolgčas mu že pošteno preseda.
Liže si tace in se valja pod soncem,
gleda zvedavo, kaj se skriva pod loncem.

Miške lovil bi, če bi se mu dalo,
a v resnici ne, tudi če bi ga v želodcu zvijalo.
Slučajno zagledal je staro kitaro,
pomislil je, da bi se mu mogoče brenkati dalo.

Pristopil h kitari je kot gizdalin
izgledal občinstvu je kot pobalin.
Obliznil je brke in dvignil je rep,
potem pa odšel je na ta zanimivi potep.

Ob tem, ko je malo po strunah pobrenkal,
prav milo (po mačje) je zraven zamijavkal.
Vsem v okolici so lasje šli pokonci,
še izpod mostov so pobegnili brezdomci.

Tomaž Jevšenak