Ti povem, to je on.

On, ki tlači v žepe svojih senc

zmečkane zbirke in jih prebira

mimobežnemu slaku,

gosenici, ki zakriva njegovo dlan,

kosu kruha, ki ga je brezzob

izdolbel iz možganov.

-        O, galeb,

poberi mojo vsakdanjost

in jo spremeni

v desko pod vriskajočimi mornarji.

On, poln mravljinčastih trnov,

ki mu govorijo: živ si živ žav,

še bo trav in okroglih sirov,

še se bo luna kopala v reki

in poskakovala do tebe golega.

Zarjavelega kot žlica,

s katero izpraskaš najdaljše pesmi.

Prebodenega z blodnimi verzi

in sijočega kot naplavljen glas.

-        O, trave,

pobožajte me z zelenino,

z njo zastrite prazne liste.

Ti povem, on se plazi

skupaj s svojim navdihom.

Kot nekdo,

ki je še včeraj besedoval o nevidnem,

danes pa išče rimo

za lesene grablje, za hiško,

ki moli iz prodanih žetev,

za najmanjši čopič,

ki je kdaj naslikal zaspano vas

in ostal brez barve.

-        O, poet iz škatlice vžigalic,

pridi, lezi vame in bodi zemlja svoji zemlji.

Vesna Šare