Kaj počnem z brazgotinami?

Stiskam jih,

da se med seboj premešajo in ližejo, kar teče.

Ko postanejo rdeče,

jim prebiram pravljice

za mir in sladke sanje.

Da jih lažje uspavam,

jih vsak dan prebarvam z belo

(ali z barvo mojih oči).

Kaj počnem z opazovanjem?

Vzamem ga

in ga kot cunjo izrabljam in ožemam,

glasno zahtevam poezijo,

za vsa čustva ljudi,

za vse te reči sveta,

za vse odgovore, ki jih ni,

prosjačim.

Kaj počnem z vsem tem tkivom,

ki se vztrajno trga in lepi?

Razparam ga,

saj ne vzdrži prostora več,

in le pušča rdeče, belo, modro,

kot telo zapušča kožo.

majavalic