Meni nekoč si pomenil
oporo, steber in darilo.
Potem si se skril v tišino;
le kaj se tedaj je zgodilo?

Sama v vrtincu spominov
sanjam o dnevih s teboj.
V samoti še včasih zajočem;
pred svetom se delam heroj.

Vedno zdaj sama tam hodim,
kjer z mano si šel preko trat.
Ko hodiš drugje, si mi tujec,
a bil si nekoč mi kot brat.

Katarina Ambrož