Tako mlada je še.
Vstane ob svitu;
z rose pobira glasove noči.
V očeh ji rastejo hotenja.
Čaka, da se bodo olistale breze
in ji šumele -
mogoče o Sinjebradcu in rdečih čeveljcih;
ob pravem času
se bodo aktivirale sinapse.
Znala bo prebrati
temo v ljudeh.

Veter pospravlja v kratke, tanke lase
in jih ves dan ne počeše,
da medi daljave,
ki jo oplazijo s tujimi, raskavimi vonji.
Srna dvigne pogled, ko jo zavoha;
strmita si v tišino oči
in se pase naprej.

Najraje ima rožo ljubezni.
Beli jezičasti listki z rdečim robom
varujejo rumeno sredico.
Spleta jih v ogrlice dneva
in posluša čebele,
ki že milijone let
z dvema paroma tankih, prozornih kril
tako hitro zamahujejo,
da si ne moreš predstavljati.
Okuse pomladi vtira v podkožje.
V dlaneh ostane mehkoba čvrstih prsi
in hrepenenje,
ki še ni ubesedeno.

Z žarki se pripne na zemljo,
na njeno utripanje,
na goste, težke vonje;
diha v poganjajoče kalčke,
v korenine.

Nekoč ...
bo tudi sama zemlja.

nada pecavar