Petek, morda ...
Kupila sem rdečo peso in jo skuhala.
Mogoče jo bom narezala na rezine.
Ali pa pojedla kot jabolko, ker je zapestje okorno.
Dež se umirja, nevihta je izginila med klopmi v parku.
Še vedno me čaka poštar pri vratih.
S paketom.
Moj podpis in škatla z zlato obrobo je v rokah.
Le kaj mi pošilja oblak?
Več kapelj dežja?
Sladice, slamice, stezice?
Ščit pred tatovi časa?
Minute, ki se izlijejo v ure in dneve.
So moji, dnevi, niso, morda?
Pošat si, ker mi kradeš jutra in noči,
ker se sprenevedaš in po kamniti poti potiskaš voz utrujenih ljudi.
Umij si zobe, smrdijo, gnili so.
Od lepih obljub, ki se dotikajo luninih mren.
Od časa, ki izginja v smrtnih nočeh.
Poštovanje, sheeba! Ono što moram reći je činjenica da je ovo poezija od koje se uči. FASCINANTNO do te mjere da sam ostao bez riječi. HVALA NAJLJEPŠA!
mp
Kljub temu, da me sicer vprašanja v pesmi precej motijo, me je ta pesem prepričala prav s neselektivno neposrednostjo prikaza zasebnega prostora. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
