Nedeljsko nebo je

kazalo črne zobe,

sonce je bilo komaj opazno,

kot plomba na osmici.

​

Prva ideja,

ki jo je skozi

žaluzije iztisnilo jutro,

je bila, da bom cel

dan v boksaricah.

Tistih nekoč strganih,

v barvah dečka v

črtasti pižami,

preden si jih sešila

kot jambor za

ladjo, ki bo

ostala v pristanu.

​

Manko inspiracije

se mi je poznal že

pri zajtrku,

ki sem ga nama

sicer prinesel v posteljo.

Dve tunini pašteti

in dva dni stara slanika,

ki sem ju kljub tvojim

opozorilom slabo zavil.

​

Da popravim okus

nenavdihnjenosti in mešanice

trde skorje z ribo iz krste,

ki je nekoč svobodno plavala

po japonskih morjih,

sem predlagal,

da končno pogledava Stalkerja,

ruski film Andreja Tarkovskega

iz leta 1979.

​

Bila si za,

čeprav misliš, 

da sem pretenciozen, 

ker imam rad take filme,

ko sem ti razložil,

da so zaradi

toksičnega okolja,

fizičnega in psihičnega,

kjer so film posneli,

umrli tako Tarkovski,

njegova žena,

snemalci

in eden od treh

glavnih akterjev.

Najbrž tudi pes,

ki se je pojavil v

zadnji sceni,

ampak njega sem zamolčal,

da te ne odvrnem od filma.

Morda pa te je prepričalo,

da so bili samo trije

in me ne rabiš na pet

minut spraševati,

kdo je kdo.

​

Glavo si položila

na moje noge,

jaz sem ti s prsti

štel pegice na rokah,

ki ti jih je sonce 

na novo tetoviralo

med sobotno odbojko

na mivki.

​

Nekje na polovici filma

sem pomislil,

če kršim kakšen

proukrajinski kodeks.

Spomnil sem se,

da je Tarkovski pobegnil

iz Rusije v Pariz,

ker mu je politični vrh

nagajal pri snemanju filmov

s tematiko eksistencialne krize,

zato sem si ironično

malce oddahnil.

Kako nedolžna beseda

za utapljanje genialnosti

je nagajanje.

​

Na koncu trije protagonisti

ali antagonisti,

vprašanje dobrih filmov,

pridejo do sobe,

ki uresniči vse želje.

​

Začuda se nisva vprašala,

vsaj na glas ne,

kaj bi si zaželela midva.

Kot da sva vse,

kar sva hotela,

v tej melanholični nedelji

že imela.

​

Mogoče bi si zaželel le,

da so tiste tune res

okusile svobodo morja

in ne samo

zablod ribogojnice.

Črni Kos