Moje misli
čepijo.
V plitvih posodah. Na ozkih in majhnih splavih. Ena po ena. Večinoma ena. Ali dve, ki se držita za roki. Skoraj molče.
Vedrijo v brezbrižju.
Dokler spet ne prihrumijo nevihte. Vzete iz bogvekje. In narastejo vode. Razpenijo misli. Potem bo povodenj. Pljusknila. Čez.
Čepenje.
Zelo doživeto
... ja, take so misli, poznam to (*_*)
Lp, M
Svijet, tren... zbivanje... koje vidi samo pjesnička duša...! Za mene je vrijednost ovog uradka fascinantna. Hvala, li.
lpm
Včasih so lene, skrijejo se pred izzivi - Marija hvala za obisk.
Mirko ti vedno pretiravaš, ampak hvalaaa, saj paše ;)
lp obema
Komentiranje je zaprto!